Javascript DHTML Drop Down Menu Powered by dhtml-menu-builder.com

13.08.2009 - gore-ljudje.net povzeto iz Večera - Prehodil tisoče kilometrov Večer, Celjsko - Metka Pirc: Celjski obraz. Celjan Ernest Večko, ki se odpravi peš na več kot 1000-kilometrske poti in jih prehodi s svojim slepim prijateljem, je tudi aktiven prostovoljec.
Skupaj z Borkom Kregarjem se je Ernest Večko letos maja peš odpravil na 1400 kilometrov dolgo Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Ob letošnji 200-letnici rojstva Luisa Brailla, ki je postavil temelje brailove pisave za slepe, sta vsem društvom Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije ob tej priložnosti prinesla poslanico. S takšnimi projekti dokazujeta, da je vse mogoče, če je le v človeku dovolj volje. Borko je namreč popolnoma slep, Večko pa je delovni invalid. Skupaj sta začela hoditi pred šestimi leti, ko sta prehodila pot od Celja do Kopra. Leta 2004 sta pešačila po znani romarski poti Camina od Pirenejev do Atlantika, ki sta jo nehote prehodila v rekordnem času: 767 kilometrov v 24 dneh. Leto kasneje pa sta prvič stopila na pot kurirjev in vezistov, ki sta jo v teh letih skupaj prehodila trikrat, vmes pa sta v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji ob državni meji prehodila našo državo. Letošnjo pot vezistov sta prehodila v 40 dneh. "Nekoliko dlje je trajalo, ker sva obiskala vsa medobčinska društva slepih in sva morala hoditi s poti. Je bilo pa letošnje leto izredno doživeto, čutila sva, da jim v društvih ni vseeno, da je en njihov član vložil v projekt toliko energije," je pojasnil Večko. Borka je spoznal pri prostovoljnem delu v Ozari. "Splet okoliščin je bil, da smo se skupaj odpravili v hribe. Vmes me je Borko prijel za ramo in začutil sem, da bi lahko počel kaj takega," je dejal naš sogovornik, ki je letos tudi formalno opravil preizkus vodenja slepih in slabovidnih. Od takrat skupaj pešačita.

"Ko stopiva na pot, ne greva več dol, zame ni slabih stvari, saj se iz vsega lahko kaj naučim," je trden Ernest. Hodita brez zemljevida in navadno že med potjo kujeta načrte za naslednji podvig. "Stvari v življenju se nam vedno prepletajo, poskušam živeti v tem trenutku in ga sprejmem takega, kot je," je dejal Večko, ki ga mnogi poznajo tudi kot zelo aktivnega prostovoljca. Potem ko je nehal delati kot obrtnik, se je posvetil prostovoljnemu delu: začel je v Ozari, kmalu je odšel na izobraževanje v Hospic, kjer spremljajo umirajoče in svojce ter jim pomagajo, dela tudi na enem izmed telefonov v stiski. "Vse to mi pomaga, da najdem sebe. Vesel sem, da imam to srečo, da sem lahko energijo vložil v pomoč ljudem. To je najtežje, saj je treba začutiti trenutek, ko ljudje sprejmejo pomoč," je pojasnil. V plemenitem delu ostaja skromen in predan ter hkrati upa, da bodo takšni zgledi k dobremu delu spodbudili tudi druge.

Breda Arzenšek, vodja prostovoljcev v Hospicu: "Vidim ga kot mirnega, predanega, vztrajnega in toplega človeka, ki nikoli ne obupa, vedno je pripravljen pomagati. Je zelo preudaren, opisala bi ga lahko s samimi dobrimi lastnostmi."

05.07.2009 - gore-ljudje.net povzeto iz NeDela - Midva nisva pomembna, pomembna je pot Nedelo - Alenka Kociper: Konec junija sta v Koper prikorakala dva možakarja, oprtana s težko prtljago, utrujena, a zadovoljna in še vedno polna moči. Za njima je bilo 40 dni vztrajne hoje in 1400 križem po Sloveniji prehojenih kilometrov.
Nadvse spoštljiv dosežek, zlasti če vemo, kakšne omejitve jima je na pot postavilo življenje.
Borko Kregar in Ernest Večko sta namreč invalida. Sedeminštiridesetletni Borko je popolnoma slep, šestdesetletni Ernest pa je delovni invalid s poškodbo roke. Kljub temu da sodita v kategorijo ljudi s posebnimi potrebami, že med pogovorom dajeta vtis, da sta v življenju karseda samostojna in neodvisna. Čeprav oba Celjana, sta se srečala šele pred nekaj leti in hitro ugotovila, da je njuna pot podobna. Rada hodita, rada imata naravo in mir, pa tudi ljudi. Zdi se, da je bilo njuno skupno pohodništvo skoraj neizogibno.
Sprehodili smo se po celjskih ulicah. Borko in Ernest sta neverjetno usklajena. Gibljeta se ubrano, brez odvečnih besed ali kretenj. Z rahlim dotikom da Ernest prijatelju znak, da je čas za odhod, Borko ga na videz ležerno prime za ramo, potipa po tleh z belo palico, ki jo nosi v desni roki, in potem se odpravita. Nobenega zaletavanja ali spotikanja. Ernest med potjo in našim pogovorom, ne da bi spremenil barvo glasu, tu in tam pripomni: »Tu je stopnica«, in nemoteno nadaljujemo. Na ravnem pločniku brez večjih ovir je to na videz celo preprosto, teže pa si predstavljamo njuno hojo v hribih, polnih skal, korenin in drugih ovir. »Kadar je pot ozka in nevarna, stopam bliže za Ernestom in se držim za trak njegovega nahrbtnika. Na lažjem, bolj ravnem terenu pa držim malo daljšo vrv. In le redko se zgodi, da mi mora pot posebej opisovati, tako sva že navajena drug na drugega,« pove Borko, ki prijatelju očitno povsem zaupa... Preberi celoten prispevek.

20.05.2009 - Novice.Dnevnik.si Tiskane izdaje/Dnevnik - Invalida na poti z Braillom po Sloveniji
(Ne)verjetno - Celje - Konec tedna sta se na 1400 kilometrov dolgo pot Z Braillom po Sloveniji 2009 odpravila invalida Borko Kregar in Ernest Večko, doma iz okolice Celja. Ob 200-letnici rojstva Louisa Brailla, izumitelja pisave slepih, bosta prehodila Pot kurirjev in vezistov NOV, jo podaljšala do Kopra ter obiskala vseh devet medobčinskih društev slepih in slabovidnih Slovenije in jim izročila v brajici napisano popotniško poslanico predsednika Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaža Wraberja. Za pot, ki jo lahko spremljate na spletni strani http://romanja.orlek.net, bosta potrebovala okoli 40 dni. Borko je popolnoma slep, Ernest pa je delovni invalid brez prstov na desni roki. Zaradi njunih posebnih potreb se takšni projekti marsikomu zdijo neizvedljivi, vendar sta že lani izpeljala projekt Objemi Slovenijo in ob slovenskem predsedovanju EU ob državni meji obhodila državo.

18.05.2009 - Novice.Dnevnik.si - Invalida Borko in Ernest že na 1400 km dolgi poti "Z Braillom po Sloveniji 2009" Ljubljana - V petek je napočil čas odhoda na 1400 km dolgo pot "Z Braillom po Sloveniji 2009", ko bosta invalida Borko Kregar in Ernest Večko prehodila "Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije", pot podaljšala do Kopra in vmes obiskala vseh devet medobčinskih društev slepih in slabovidnih Slovenije. Kdo sta Borko in Ernest? Borko Kregar je popolnoma slep, Ernest Večko pa je delovni invalid brez prstov na desni roki. Zaradi njunih posebnih potreb se takšni projekti marsikomu zdijo neizvedljivi, sicer onadva priznata, da tako dolge poti res niso lahke, vendar je njuna pozitivna energija in dobra volja močnejša. Oba sta doma iz okolice Celja, Ernest bo letos star 60 let, Borko pa je 15 let mlajši... Preberi celoten prispevek.
 

15.05.2009 - Radio Murski Val - Esktremna pohodnika, ki tiho gresta in tiho prideta Ernest Večko in Borko Kregar sta ob enajstih dopoldne v Murski Soboti začela 1400 kilometrov dolg pohod po Poti kurirjev in vezistov Slovenije, ki letos praznuje 40 let, hkrati pa želita še spomniti na 200. obletnico rojstva Louisa Brailla. Pot, ki jo bosta prehodila v enem kosu, bo trajala predvidoma do 23. junija... Preberi celoten prispevek.

15.05.2009 - Radio Murski Val - Pogovor z Ernestom Večkom in Borkom Kregarjem (MP3, 26MB) Vabljeni k poslušanju pogovora: 

15.05.2009 - inDirekt - Romanje v spomin na 200-letnico rojstva Louisa Brailla V Murski Soboti sta se na nevsakdanje romanje po Sloveniji podala dva invalida, Ernest Večko, ki je delovni invalid, in Borko Kregar, ki je slep. Do 23. junija naj bi prehodila slovensko deželo po dolgem in počez ter pri tem naredila 1400 kilometrov. Sledila naj bi potem kurirjev in vezistov NOB, romanje pa je posvečeno tudi 200-letnici rojstva Louisa Brailla, očeta braillove pisave za slepe, zato se bosta med svojim potepom po Sloveniji ustavila na sedežih vseh devetih medobčinskih društev slepih in slabovidnih Slovenije. S svojim pohodniškim projektom želita Slovencem sporočiti, da je vse mogoče, samo če si dovolj vztrajen. Prvi dan bosta romanje končala v prleškem Veržeju, sicer pa bosta začasno streho nad glavo poiskala pri dobrih ljudeh ali pa si bosta na kakšnem mirnem kraju postavila šotor. Tako tiho kot bosta prišla, bosta tudi odšla, saj je skromnost vodilo teh dveh ekstremnih pohodnikov, ki naj bi na cilj prispela 23. junija.
 

15.05.2009 - MDSS Murska Sobota - Zanimivosti in novice MDSS Murska Sobota je na pot po Sloveniji pospremilo, ob prisotnosti sredstev javnega obveščanja, invalida Ernesta Večka in slepo osebo Borka Kregarja. Oba omenjena bosta z namenom obeležitve 200. letnice rojstva Loisa Brailla obiskala vseh devet društev slepih in slabovidnih v Sloveniji. Dnevno bosta prehodila 40 kilometrov v času od 15. maja 2009 in 23.junija 2009.
 

14.05.2009 - Pomurje.si - Pohod v počastitev 200-letnice rojstva Loisa Brailla Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Murska Sobota bo jutri organizator začetka pohoda Celjanov Ernesta Večka in Borka Kregarja po Sloveniji. Štart obeh pohodnikov bo jutri ob 10. uri pred društvenimi prostori pri »Žuti kuči«. Oba pohodnika bosta v počastitev 200. letnice rojstva Loisa Brailla do 23. junija po Sloveniji prehodila 1.400 kilometrov.

20.08.08 - RTV Slo 1, Dokumentarna Oddaja - Po Sledeh Leoparda: Slovenska Odprava Slepih In Slabovidnih Na Kilimanjaro Nenavadna odprava se je pred skoraj natanko desetimi leti podala na pot iz Slovenije v Tanzanijo. Petčlanska odprava slepih in slabovidnih si je za cilj zadala povzpeti se na najvišji vrh Afrike, 5895 metrov visoki Kilimanjaro. Pobudnika in vodji odprave sta bila slepi z minimalnim ostankom vida Stane Padežnik in videča spremljevalka Barbara Trnovec, ostali člani pa slepi Borko Kregar, slabovidni in civilni invalid vojne Franc Kersnik ter videči spremljevalec Primož Kapun. Namen odprave je bil dokazati, da tudi slepi ljudje lahko živijo ustvarjalno in izzivov polno življenje, da lahko dosegajo izjemne rezultate, če le imajo ustrezno podporo svoje okolice, pravi Trnovčeva, ki je pri svojem takratnem delu na oddelku rehabilitacije kasneje oslepelih oseb v Centru slepih in slabovidnih v Škofji Loki ugotovila, da so slepi ljudje za marsikoga poosebljena slepota, kot bi bili zgolj slepi in nič drugega. Pohodniki so sledili stopinjam leoparda, ki se je davno nekoč povzpel na Kilimanjaro, kjer so njegovo okostje našli prvi beli raziskovalci in se začudeno spraševali, kaj je iskal tam. Podobno se je marsikdo spraševal tudi za slepe pohodnike, preden so se podali na pot, povsem drugače pa je bilo po tem, ko so se s poti vrnili. Po besedah zaposlenih v Narodnem parku Kilimanjaro to ni bila prva tovrstna odprava, bila pa je prva v svetovnem merilu, ki ji je podvig uspel... Preberi celoten prispevek.

09.07.2008 - 1. program Radia Slovenija, radijska oddaja Storž - 10.000 prehojenih kilometrov.
Za Borka Kregarja in Ernesta Večka iz Celja je invalidska upokojitev pred dobrim desetletjem pomenila priložnost za nove izzive. Svoje življenje sta začela bogatiti s pohodništvom. Za njima je deset tisoč prehojenih kilometrov, med drugim pot od Celja do Ljubljane, romarska pot Camino de Santiago v Španiji ter Pot kurirjev in vezistov. Pred kratkih sta v tridesetih dneh obšla Slovenijo. Vabljeni k poslušanju posnetka oddaje.

16.06.2006 - Dobro Jutro - Hoja in tovarištvo izumirata Celje, Kdo sem: Borko Kregar - Bori, pohodnik po domačih in tujih poteh. "Pot je bila fizično naporna, a lepa in pomembna. Pomembna zaradi spomina na številne, ki so polni vere, upanja in ljubezni umrli za svobodo, za vrednote, na katere pozabljamo. Na nas je, da očuvamo ta spomin, na nas je tudi, da zgodovine ne prepustimo pozabi. Pomembna pa je bila tudi zaradi odnosa do narave. Ne tako davno tega so ljudje več zahajali v gozdove, danes pa se od narave čedalje bolj odmikamo. Radi smo 'komod', zaradi česar pa nismo preveč srečni, v bistvu celo trpimo ... Naša zadovoljstva so trenutna, prehodna ... Vidimo super reklamo, stopimo v trgovino, kupimo, a očaranje mine v hipu. Ostane praznina. Ko pa človek prehodi tako pot, občuti več. Navsezadnje smo duhovna bitja," je strnil svoje misli o Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije, najdaljši in eni najlepših slovenskih transverzal, Bori Kregar, ki se je na to pot skupaj s prijateljem Ernestom Večkom odpravil lani... Preberi celoten prispevek.

17.11.2004 - Delo revije - Ljudje odprtih rok 2004 -  Na straneh priloge Ljudje odprtih rok, ki izhaja pri Naši ženi, smo v enajstih letih, odkar izbiramo ljudi, ki jim človekoljubje pomeni življenjski slog, predstavili več kot 330 plemenitih skupin, posameznic in posameznikov. Vsi ti ljudje imajo največ zaslug za to, da mnogi, ki so se znašli v stiski, niso obupali. Zaradi njih je številnim toplo pri srcu in tegobe so manj boleče. Za mnoge izjemne osebnosti na področju človekoljubja so bralci prvič slišali, ko smo njihova dobra dela predstavili v prilogi Ljudje odprtih rok. Revija Naša žena, ki letos izhaja že štiriinšestdeseto leto, je tako v preteklih desetih letih, ko je izbirala, predstavljala in nagrajevala ljudi odprtih rok, predstavila številne posameznike in posameznice, ki jih danes poznamo, cenimo in spoštujemo vsi na Slovenskem, nekatere pa poznajo tudi zunaj naših meja... O izboru nagrajencev v akciji ljudje odprtih rok: Za mnoge izjemne osebnosti na področju človekoljubja so bralci prvič slišali, ko smo njihova dobra dela predstavili v prilogi Ljudje odprtih rok. Revija Naša žena, ki letos izhaja že štiriinšestdeseto leto, je tako v preteklih desetih letih, ko je izbirala, predstavljala in nagrajevala ljudi odprtih rok, predstavila številne posameznike in posameznice, ki jih danes poznamo, cenimo in spoštujemo vsi na Slovenskem, nekatere pa poznajo tudi zunaj naših meja...

Ostali predlagani: Tudi na Slovenskem premoremo posameznike in posameznice, ki znajo stisniti roko, potolažiti strto srce, zbrati denar za revne ali potrkati na našo vest, da se v njej zganeta sočutje, ljubezen, da znamo del svojega denarja, če ga imamo, podariti tudi za prepotrebne aparature, ki jih potrebujejo bolni. Med takšne plemenite posameznike sodijo: Jadranka Vrh Jermančič iz Kopra, Ernest Večko iz Celja, Alojz Benkovič iz Beltincev, Marjana Rihteriz Šmartna ob Dreti ter Tjaša Strobelj in Jure Sešek iz Ljubljane.... 

Ernest Večko iz Celja dolgo sploh ni vedel, da obstajajo društva, ki pomagajo ljudem v stiski. Potem pa je nenadoma začutil, da je čas, da pomaga tudi drugim. Kot prostovoljec se je pridružil Ozari, društvu za kakovost življenja. Tam vodi planinsko sekcijo. Zakaj? Želel si je, da bi tudi člani tega društva vzljubili naravo, ki ozdravlja in pomirja. Prizna, da se je včasih bal, ali bo ravnal prav ali narobe. Pa se je izkazalo, da kar gre. Ker se Ernest Večko ukvarja z duhovnimi vprašanji, tudi pri Ozari vodi duhovno skupino. Dela tudi v Šentu, svetuje na zaupnem telefonu Klic upanja – Sopotnik, pa še kje, kjer ga potrebujejo. Z ženo, ki je prav tako prostovoljka in ga podpira pri njegovem poslanstvu, sta pred časom naredila še tečaj za sodelavca Hospica. Ernest je izjemno topel človek, poln pozitivne energije, ki je nalezljiva, zato ga imajo vsi radi. Nikoli ne pričakuje plačila. Največje plačilo zanj je, ko vidi zadovoljstvo v očeh tistega, ki mu je pomagal.

1 / 2006 - RIKOSS - 8. POPOTNIŠKI UTRINKI: Slepota ni ovira za dosego izjemnih pohodniških uspehov Letošnje poletje sem bila nemalo presenečena, ko mi je prijateljica pri kateri sem bila na obisku povedala, da skozi okno svoje hiše vidi dva zaraščena moža, z nahrbtnikoma na ramah. Eden izmed njiju je nosil belo palico. Le kdo bi bila pohodnika sredi Spodnje Idrije, sem se tedaj spraševala. Pol leta kasneje sem izvedela, da je bil mož z belo palico triinštiridesetletni Celjan Borko Kregar. S prijateljem sta hodila po poti kurirjev in vezistov. Borkota sem prosila, da bi z bralci naše revije podelil doživetja s svojih pohodov, svoja razmišljanja, želje…

* Kar nekaj izjemnih pohodniških podvigov imate za seboj, za katere vam iskreno čestitam. Jih lahko predstavite bralcem Rikossa?

Moj prvi večji pohodniški podvig je bil vzpon na 5895 metrov visoki Kilimanjaro v Tanzaniji. Kot član slovenske odprave slepih in slabovidnih sem se leta 1998 povzpel do Gillmans Pointa, dvesto metrov nadmorske višine pod vrhom tega čudovitega afriškega vulkana. Priprave na vzpon so trajale dve leti. Nato sem se po nekajletnem premoru s prijateljem Ernestom Večkom poleti leta 2003 po enoletnih pripravah odpravil peš iz Celja v Koper. Pohod je trajal teden dni in je bil zelo zahteven. Predlani sva se odpravila peš iz Francije preko Pirenejev in nato preko celotne severne Španije do Atlantskega oceana. Prehodila sva približno tisoč kilometrov, za kar sva porabila skoraj mesec dni. Lani pa sva prehodila Pot kurirjev in vezistov, ki poteka križem po Sloveniji. Približno tisoč tristo kilometrov čez hribe in doline sva prehodila v dobrem mesecu dni.

* Zdi se mi, da Pot kurirjev in vezistov ni najbolj poznana. Kje poteka in kako zahtevna je?

Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije je najdaljša in po oceni mnogih tudi ena
najlepših slovenskih transverzalnih poti. Njena ustanovitev sega v leto 1969. Pot je speljana po vseh slovenskih pokrajinah od Prekmurja do Slovenske Istre, v dolžini približno tisoč tristo kilometrov. Povzpeti se je potrebno na več kot štirideset tisočakov, najvišji vrh na poti pa je Snežnik z nekaj manj kot tisoč osemsto metri nadmorske višine. Pot je označena z modro-rumenimi markacijami in je podrobno opisana v vodniku Jožeta Dobnika. Kdor želi prejeti znak za prehojeno pot, mora zbrati vseh oseminosemdeset kontrolnih žigov. Glede na moje pohodniške izkušnje je ta pot zelo zahtevna, seveda, če jo prehodiš v enem kosu! Poteka tako vzdolž nevarnih magistralnih cest, kot skozi kočevski pragozd in preko že omenjenih tisočakov.

* Kje sta prenočevala, si pripravljala hrano in prala perilo?

Če je bilo le mogoče, sva prenočila v planinski koči, kar pa je bilo bolj redko, saj koč ni povsod ob poti, ali pa so bile ob najinem prihodu zaprte. Zaradi tega sva spala tako v hotelih, kot na kozolcih, pod cerkvenimi nadstreški, enkrat na Pohorju pa celo v zapuščenem avtu. Jedla sva večinoma vegetarijansko, nekuhano hrano. V najinih nahrbtnikih ni nikoli manjkalo suhih fig, rozin, arašidov, česna, limon, banan, jabolk in podobnega, kar sva seveda kupovala sproti, po potrebi, saj nahrbtnik ni smel biti pretežak. S seboj sva nosila tudi zadostne količine vode. Perilo sva prala v kopalnicah planinskih koč, redkeje pa v potokih ob poti.

* Za take podvige so potrebne resne priprave. Kako potekajo?

Moje priprave na pohode zadnja leta potekajo tako, da spomladi začnem z vsakodnevnimi štiriurnimi treningi. Ti vključujejo triurne pohode v okolici Celja, ne glede na vremenske pogoje, torej tudi če dežuje, in približno eno uro telovadbe v domačem fitnesu. Vsak teden greva z Ernestom tudi na dva daljša pohoda, ki trajata približno šest ur, udeležujeva se pohodov okrog okupirane Ljubljane, večkrat sva se že odpravila peš iz Celja preko Pohorja v Maribor. Zelo rad se odpravim tudi v visokogorje.

* Na tako zahtevnih pohodih ne manjka težav. Kako jih premagujete? Predstavite nam kakšno težko situacijo in njen razplet.

Uvodoma bi rad poudaril, da se na tako zahtevnih pohodih vsakdo srečuje s težavami, ne le slepa oseba. Sam težave na poti premagujem z dobro psihofizično pripravljenostjo, pomembno vlogo pri premagovanju teh težav, pa imata tudi Ernestov optimizem in duhovitost, ki ga ne zapustita niti v najtežjih situacijah. Ko sem v mislih ponovno prehodil svoje poti, sem izluščil naslednje težave: huda vročina in pomanjkanje vode, zaprte planinske koče, premočenost zaradi dežja in neprijetni občutki med hojo ob magistralnih cestah, kjer avtomobili in tovornjaki z vso hitrostjo drvijo tik mimo tebe, nenazadnje pa tudi strah pred medvedi na določenih območjih. Ko sem se letos podal na pot kurirjev in vezistov, sem se počutil zelo slabo, vendar odhoda z Ernestom nisva prestavila, ker sva ga načrtovala celo leto, obenem pa sem menil, da gre zgolj za prehlad, ki bo čez dan, dva minil. Ker se je stanje iz dneva v dan slabšalo in so bolečine postajale neznosne, sem se po tednu dni celodnevne hoje, v Črni na Koroškem vendarle odpravil k dežurni zdravnici, ki je ugotovila, da imam hudo vnetje ušes. Predpisala mi je antibiotike in moje zdravstveno stanje se je po nekaj dnevih počasi začelo izboljševati. Seveda sva s potjo nadaljevala brez prekinitve.

* S kom se običajno podajate na pot?

Na zahtevnejše pohode in priprave nanje se v zadnjih letih podajam z že omenjenim prijateljem Ernestom, sicer pa se v hribe pogosto podam tudi s sinom Tiborjem in ženo Barbaro, ki je bila poleg Staneta Padežnika, Francija Kersnika in Primoža Kapuna članica odprave slepih in slabovidnih na Kilimanjaro.

* Večkrat slišim pripombe v stilu: »Le kaj ima od tega, če ne vidi?« Nam lahko poveste, kako vi, kot slep človek, doživljate svoje poti in kaj imate od njih?

Zame je življenje gibanje in ni lepšega, kot gibanje v naravi! Poslušam zvoke okrog sebe, šumenje vodnih virov, ptičje petje, veter v krošnjah dreves. Nenazadnje pa tudi pogovori z drugimi pohodniki in domačini, ki jih srečujem, bogatijo moje življenje. Ko sem na poti, ponavadi pozabim, da ne vidim, vsaj dokler me kdo ne spomni na to! Premagovanje takšnih razdalj mi vrača samozavest, saj ti podvigi veljajo za izjemne tudi po merilih zdravih oziroma polnočutečih športnikov.

* Zdi se mi, da zelo tenkočutno doživljate naravo, da vam veliko pomeni…

Z Ernestom imava podoben odnos do narave in zato podobne izkušnje. Po nekaj dnevih hoje se dobesedno zlijeva z naravo. Živali se naju ne bojijo več, očitno jim ne smrdiva več po civilizaciji. Nepopisno lepa je bila na primer noč, ki sva jo preživela na Lovrenških jezerih na Pohorju, ko sva prespala na razglednem stolpu. Osupnila naju je tišina speče narave in zjutraj glasovi živali, zlasti petje ptic ob svitu. Na tem mestu bi rad poudaril, da nobeden od naju ne je mesa. Rada imava žive živali.

* Zaupajte nam kakšen vesel, humoren dogodek z vaših potepanj?

Bilo je kar nekaj takšnih dogodkov, med najbolj zabavnimi pa je bil nesporazum v Franciji, kjer naju je turistični uradnik spraševal po osebnih podatkih. Med drugim naju je vprašal: »Quel age?«, kar se sliši kot »kelaž«. Prepričana, da naju sprašuje po kilaži oziroma po telesni teži, sva mu hitela zatrjevati, da jih ima Ernest 71, jaz pa 81. Po njegovem začudenju in nejeveri sva sklepala, da gre za nesporazum. Seveda, spraševal naju je po starosti...

* Na kakšen način izbirate svoje vandrovske izzive in kam vas bodo pohodni čevlji ponesli v prihodnje?

Ideje se rojevajo spontano, ponavadi na pohodih. Pomembno pri tem je, da se najdejo ljudje, ki so med seboj kompatibilni, ki se ujemajo v duhovnem smislu. Zgolj dobra telesna pripravljenost posameznih članov odprave je veliko premalo. Če pa so ljudje duhovno sorodni, imajo ponavadi tudi podobne želje in ideje. Ko sem Ernestu na enem od pohodov preko Pohorja omenil, da si že od najstniških let želim, da bi šel peš iz Celja na morje, je presenečeno vzkliknil, da je to tudi njegova mladostna želja. In tako se je zgodilo. Idej za prihodnje pohode je veliko, žal pa bo izbira cilja odvisna tudi od finančnih sredstev. Kakorkoli, na pot se bom še podal! Z Ernestom sva pokazala, da nama vere, volje in vztrajnosti ne primanjkuje.

* Hvala, da ste z nami podelili svoja doživetja in uspehe. Naj jih bo še veliko!

Rubrika Za medije.

NAZAJ NA VRH

 

Copyright © 2009 - 2010 romanja.orlek.net, Ernest Večko in Borko Kregar izdelava: Dejan Renčelj